Mladost sem preživel v „hosti“, med očetovim orodjem in neskončnim številom žebljev, ki so očitno imeli več življenj kot mačke.

Kdor v otroštvu najde kladivo, prej ali slej odkrije tudi očetovo potrpljenje.

Novoletne pirotehnične podvige sem pričakoval z velikim navdušenjem — od zadimljenja soseske do kakšne akcije, ki je raje ne bi razkril, saj se je celo naselje še tedne spraševalo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ups, oči in mami …

Najlepši ognjemet je tisti, po katerem te starši še vedno pustijo v hišo.

Voziti kolo sem se naučil zelo pozno. Očitno gravitacija in trma takrat nista igrali v moji ekipi.

Kolo te nauči ravnotežja, asfalt pa ponižnosti.

V osnovni šoli sem celo skejtal — za starejše generacije: rolkal. In prav tam je gravitacija jasno pokazala, kdo je trši. Iz Šmartna sem pricapljal domov z zlomljeno roko in z nekoliko načetim športnim ponosom.

Rolkanje te nauči ravnotežja, padec pa ti razloži podrobnosti.

Ko sem prvič preizkusil TOMOS APN 6, mi je motor ušel izpod riti. Na srečo sem jo odnesel brez poškodb, ponos pa je potreboval nekaj več časa za okrevanje.

Ni vsak padec poraz — včasih je samo hitrejši način sestopa.

Prvi maj je bil vedno nekaj posebnega, saj smo pripravljali kresove. Skoraj vsaka ulica je imela svojega, tekmovalnost pa je bila na ravni olimpijskih iger. Enkrat se je „sekira“ celo odbila v koleno in sem pristal na urgenci. No, naj razkrijem skrivnost: ni bila sekira, ampak motorka. Na srečo so jo ustavile kavbojke, koleno pa se je še dolgo spominjalo delavskega praznika.

Prvi maj je praznik dela, ne pa nujno tudi praznik pametnih odločitev.

Hvala bogu, da je bila shramba vedno polna dobre kapljice, ki smo jo s kolegi seveda morali strokovno testirati. Kje je že to … o joj, oči.

Mladost je čas raziskovanja, shramba pa je bila žal preveč dostopna.

Moje najstniško obdobje je bilo precej izumiteljsko. Veliko časa sem preživel v kurilnici, ki je bila moj laboratorij. Stara mama se je vedno jezila, da porabim preveč elektrike — in roko na srce, imela je kar prav. Hahaha.

Vsak izumitelj potrebuje laboratorij, podaljšek in nekoga, ki kriči zaradi računa za elektriko.

Enkrat mi je uspelo skuriti glavno varovalko, ki jo je na srečo popravil sosed Franci. Ker pa očitno to še ni bilo dovolj, sem kasneje odklopil še del soseske, tako da so morali električarji v trafo postaji vrniti elektriko.

Če že delaš kratek stik, naj bo vsaj tak, da si ga zapomnijo še sosedje.

Nekega popoldneva sem za trenutek motil televizijski in radijski signal z oddajanjem lastnega radijskega signala. Seveda povsem raziskovalno, skoraj znanstveno in čisto malo sumljivo.

Vsak veliki radioamater začne tako, da najprej spravi sosede ob signal.

Zanimala sta me glasba in računalništvo — popolna kombinacija za človeka, ki rad pritiska gumbe in upa, da ne bo nič eksplodiralo.

Ko združiš glasbo in računalnik, dobiš ritem, kable in občasno paniko.

Izdeloval sem različne naprave in elektronska vezja: audio ojačevalce, zvočnike ter pretvornik iz 12 V DC na 220 V AC. Skratka, vse, kar je brnelo, svetilo ali vsaj obljubljalo, da bo delovalo.

Pravi mojster ne bere navodil — on jih napiše šele po dimu.

Delal sem na radiu kot DJ, kjer sem končno lahko glasno vrtel glasbo in za to celo dobil izgovor.

DJ ni človek, ki vrti glasbo — DJ je človek, ki ve, kdaj mora sosedom dvigniti pulz.

Med služenjem vojaškega roka sem veliko piratiziral in presnemaval glasbo. Enkrat bi me skoraj ujeli … ampak ključna beseda je skoraj. Ah, pa me niso.

V vojski se naučiš discipline, iznajdljivosti in tega, kako hitro skriti kaseto.

Zaposlil sem se kot informatik v Support & Trade, saj sem že prej obiskoval znane slovenske glasbenike, kot so Stane Mancini, Matjaž Zupan, producent Peter Gruden, ter Radio Univox Kočevje. Očitno sem znal povezovati ljudi, kable in občasno tudi živce.

Informatik je človek, ki zna rešiti težavo, za katero drugi sploh niso vedeli, da obstaja.

Svojo pot sem nadaljeval v podjetju Novo Nordisk, kjer sem spoznal, da se prava kariera gradi podobno kot dober sistem — počasi, vztrajno in z občasnim resetom.

V življenju ni pomembno le, kam greš, ampak tudi, da znaš vmes pritisniti „save“.

Poročil sem se s Polono, kar je bil eden najboljših projektov mojega življenja — brez navodil, brez garancije, a z veliko ljubezni.

Zakon je najlepša oblika hišne avtomatizacije srca.

Razvil sem strast do telekomunikacij in — verjeli ali ne — celo diplomiral. Dokaz, da se tudi signal, ki dolgo išče povezavo, na koncu ujame.

Kjer je volja, tam je signal.

Postal sem oče dveh otrok, Maše in Jana, ter ugotovil, da noben tehnični projekt nima toliko nepredvidljivih nastavitev kot otroci.

Otroci nimajo uporabniškega priročnika, imajo pa izjemno glasen alarmni sistem.

Splet okoliščin je prinesel še skrb za želvo Rozi. Še v testament jo bo treba dati, če se kdo javi.

Želva te nauči potrpežljivosti — predvsem zato, ker ona nikamor ne hiti.

Postal sem strasten gurman doma in v tujini. Za dokaze poglejte moj Instagram, kjer hrana včasih izgleda bolj organizirano kot moje življenje.

Življenje je prekratko za slabo kosilo in prazno baterijo na telefonu.

Navdušil sem se nad izdelavo hišne avtomatizacije. Če bi lahko, bi avtomatiziral še sebe — ampak za zdaj še nisem našel pravega stikala.

Pametna hiša je super, dokler ni pametnejša od lastnika.

Postal sem pasji ljubitelj in ponosni sostanovalec hišnega terapevta, yorkija Arona. Majhen pes, velika osebnost in popolna kontrola nad gospodinjstvom.

Pes ne živi pri tebi — ti živiš pri njem, samo račune plačuješ ti.

Ugotovil sem, da se da brez hrane postiti 16 do 18 ur. Kdor pravi, da z leti mine kruljenje v želodcu, laže.

Post je dokaz, da ima človek močno voljo — dokler nekdo ne odpre hladilnika.

Moja zadnja strast je rekreacija na reformerju, tej raztegovani mučilni napravi, ki ti najprej vzame dostojanstvo, potem pa obljubi boljšo držo.

Reformer je naprava, ki ti pokaže mišice, za katere nisi nikoli podpisal pogodbe.